Kako človeško uho zaznava govor

1. Slišno območje in govor

Zdravo človeško uho zaznava zvok v območju od približno 20 Hz do 20 kHz. Zgornja meja se s starostjo znižuje, zato odrasli pogosto slišijo le do 15 kHz ali manj. Govor zaseda precej manjši del tega območja.

Osnovna frekvenca glasu je pri odraslih moških običajno med približno 85 in 180 Hz, pri ženskah med približno 165 in 255 Hz. Barvo glasu in razumljivost pa določajo višji harmoniki ter šumni deli soglasnikov, ki segajo precej više.

Klasične meritve razumljivosti govora, ki sta jih objavila French in Steinberg leta 1947, kažejo, da je največ informacij za razločevanje glasov v srednjem delu spektra. Zato pri govoru za razumljivost več šteje čist srednji in zgornji del spektra kot globok bas.

2. Občutljivost sluha

Uho ni enako občutljivo za vse frekvence. Fletcher in Munson sta leta 1933 izmerila krivulje enake glasnosti, ki jih danes opisuje standard ISO 226. Uho je najobčutljivejše med približno 2 in 5 kHz — torej prav tam, kjer ležijo ključne informacije o soglasnikih. Zvok pri 100 Hz mora biti pri tihih ravneh bistveno močnejši kot zvok pri 3 kHz, da ga zaznamo kot enako glasnega.

3. Učinek zabave s koktajli

Možgani znajo iz mešanice glasov izluščiti enega. Pojav je leta 1953 opisal Colin Cherry in ga poimenoval po prizoru, v katerem v hrupni družbi sledimo enemu samemu sogovorniku. Pri tem si pomagamo z obema ušesoma, s pogledom na govorca in s poznavanjem prostora.

Mikrofon te sposobnosti nima: posname vse, kar je v prostoru, v eno samo zvočno sled. Poslušalec posnetka pa nima nobenih prostorskih namigov, zato mu šum in odmev, ki ju v živo odmislimo, na posnetku motita. Prav to je glavni razlog, da dober posnetek zahteva več tehnične skrbnosti kot dober pogovor v živo.

4. Kakovost zvoka in zaupanje

Kakovost zvoka ne vpliva le na razumljivost, ampak tudi na to, kako ocenjujemo govorca. Newman in Schwarz sta leta 2018 v eksperimentih ugotovila, da so poslušalci isto predavanje pri slabši kakovosti zvoka ocenili slabše, enako pa tudi raziskavo in raziskovalca. Slab zvok torej ne škoduje samo udobju poslušanja, temveč tudi verodostojnosti vsebine.

5. Kaj to pomeni za snemanje

• Mikrofon blizu ust. Na razdalji 10–20 cm govor prevlada nad šumom prostora; vsaka podvojitev razdalje zmanjša raven neposrednega glasu za približno 6 dB.
• Ne žrtvujte visokih frekvenc. Območje 4–8 kHz nosi jasnost soglasnikov; pri montaži ga ne odrezujte, razen kadar je v njem moteč šum.
• Pazite na stiskanje. Izvoz v MP3 pri zelo nizkih bitnih hitrostih odreže visoke frekvence in zamegli soglasnike. Več o formatih v članku Kaj pomenita 48 kHz in 24 bitov.
• Utišajte prostor. Hladilnik, klimatska naprava in ventilator so stalni viri šuma. Kako prostor vpliva na posnetek, pojasnjuje članek Akustika prostora.

Viri

1. Cherry, E. C. (1953). Some experiments on the recognition of speech, with one and with two ears. Journal of the Acoustical Society of America, 25(5), 975–979.
2. Fletcher, H., Munson, W. A. (1933). Loudness, its definition, measurement and calculation. Journal of the Acoustical Society of America, 5(2), 82–108.
3. French, N. R., Steinberg, J. C. (1947). Factors governing the intelligibility of speech sounds. Journal of the Acoustical Society of America, 19(1), 90–119.
4. ISO 226. Acoustics — Normal equal-loudness-level contours. Mednarodna organizacija za standardizacijo.
5. Newman, E. J., Schwarz, N. (2018). Good sound, good research: How audio quality influences perceptions of the research and researcher. Science Communication, 40(2), 246–257.
6. Titze, I. R. (1994). Principles of Voice Production. Prentice Hall.